Ogrevalni sistem Leningradka je popolnoma delujoča možnost za zasebne hiše do 100 kvadratnih metrov, kjer ni zahtev za skrito namestitev. Je ekonomičen in enostaven za postavitev, z nekaterimi triki pa je mogoče odpraviti pomanjkljivosti, kot so neenakomerno segrevanje različnih delov tokokroga, velika poraba goriva in pogoste preobremenitve kotla.
Značilnosti oblikovanja
Leningradka je enocevni ogrevalni sistem, kjer hladilna tekočina kroži po eni črti (za razliko od dvocevnih, v katerih sta dovod in povratek razdeljena na 2 neodvisna kroga). Pravzaprav je to zaprt obroč cevi, položen vzdolž oboda hiše, sobe ali skupine prostorov. Priporočljivo je, da uporabite odseke najmanj 32 mm, saj je z manjšim premerom kotel nenehno preobremenjen.
Ogrevalne radiatorje priključimo na vod, ki je lahko jeklen, kovinski ali litoželezen. Uporabijo vodo iz dovoda in jo po isti cevi prenesejo na naslednjo napravo.
V sistem je vgrajen ekspanzijski rezervoar, ki je lahko odprt s prelivno cevjo ali zaprt. V skladu s tem se ogrevalni sistem imenuje odprt ali zaprt.
Leningradka lahko deluje samostojno. Zaradi razlike v temperaturi in tlaku na začetni in končni točki tokokroga se hladilno sredstvo premika po ceveh s pomočjo gravitacije. A pogosto to ni dovolj. Za bolj enakomerno porazdelitev toplote, povečanje učinkovitosti opreme in zmanjšanje obrabe je v sistem vgrajena obtočna črpalka.
Mnogi sodobni kotli so že opremljeni z njim, zato ni treba namestiti dodatne črpalke. V zaprtih sistemih odvečni zrak in hladilna tekočina nimata prostega izhoda. Ko tlak preseže kritično, se aktivira posebna enota manometra, varnostnega ventila in odzračevalnika – tako imenovana varnostna skupina. Zagotavlja samodejni izpust zraka za preprečevanje izrednih razmer.
V odprtih sistemih se nakopičeni zrak prosto sprosti v ozračje skozi ekspanzijsko posodo. Nameščen je na zgornji točki, kar vam omogoča vzdrževanje konstantnih parametrov tlaka in prostornine tekočine brez dodatnih naprav.
Prednosti in slabosti Leningradke
V času Sovjetske zveze so bili ti sistemi ogrevanja prostorov zelo razširjeni. V času množične gradnje je bila potrebna ekonomična in enostavna rešitev za ogrevanje tako stanovanjskih kot industrijskih objektov. In bilo je najdeno.
Leningrajski inženirji so takrat razvili progresivne enocevne ogrevalne sheme, iz katerih izvira priljubljeno ime "Leningradka". In zdaj je veliko privržencev tega sistema, še posebej priljubljen je v zasebnem sektorju.
Prednosti Leningrada:
- nizka poraba materialov;
- hitra namestitev z majhnim številom zvarov;
- enostavna storitev.
Za normalno delovanje sistema ni potrebna draga oprema, kar znatno zmanjša stroške namestitve in poznejšega delovanja ogrevanja.
Slabosti enocevnega ožičenja:
- močan razpon temperature med začetnim in končnim delom;
- v sistem je nemogoče vgraditi ogrevano držalo za brisače ali ogrevana tla, saj se bo hladilna tekočina ohladila še hitreje;
- nezmožnost uravnavanja temperature radiatorjev brez dodatne posodobitve.
Kljub pomanjkljivostim sistem Leningrad že vrsto let uspešno deluje tako v nizkih stavbah kot v večstanovanjskih nebotičnikih. Omejitev je samo na območju. Ni priporočljivo namestiti Leningradke, če je prostor manjši od 36 kvadratnih metrov. S pogostim vklopom se kotel obrabi hitreje kot pri normalnem delovanju.
V starih stavbah so bile uporabljene cevi velikega premera (80-100 mm), ki so bile položene vzdolž oboda hiše. Toda obsežne komunikacije v notranjosti niso videti zelo privlačne, zavzamejo veliko prostora in njihova zmogljivost je nizka.
S prihodom lahkih, tehnološko naprednih radiatorjev, ki proizvajajo veliko več toplotne moči, so se starejši sistemi začeli postopoma razgrajevati.
Tankosti povezovanja radiatorjev
Praviloma so baterije v zasebni hiši nameščene pod vsakim oknom. Njihova navpična velikost je izbrana glede na višino okenske police – za nizko 300 mm, za standardno 500 mm.
Kako priključiti radiatorje
Baterije lahko priključite na cevovod na dva načina – zaporedno ali vzporedno. V prvem primeru se hladilna tekočina premika od prvega do zadnjega radiatorja po eni cevi, v drugem pa se tok razdeli pred vsako napravo, del tople vode teče naprej, kar omogoča enakomernejšo porazdelitev toplote. na vseh kurilnih napravah.
Shema ogrevalnega sistema Leningrad s serijsko povezavo radiatorjev:
Leningradka z vzporedno povezavo:
Serijska povezava je najbolj ekonomična v napravi, vendar neprijetna iz 3 razlogov:
- Potreba po izpustu vse vode iz sistema pri popravilu celo 1 baterije. V topli sezoni to ni tako kritično, pozimi, ko se po statističnih podatkih najpogosteje pojavljajo okvare, lahko ostanete brez ogrevanja.
- Velika razlika med temperaturo prvega in zadnjega radiatorja.
- Nezmožnost uravnavanja prenosa toplote baterij.
Vzporedna povezava je skoraj brez teh pomanjkljivosti. Čeprav razlika med temperaturo hladilne tekočine na začetku in na koncu poti še vedno ostaja, je že bolj gladka. Obremenitev kotla se zmanjša, traja dlje. Da bi radiator lahko odstranili, so na obeh straneh dodatno nameščeni kroglični ventili. Med popravilom so blokirani, obvod (skakalec) pa ohranja polno delovanje preostalega sistema.
Krogelni ventili zagotavljajo vklop in izklop vode, zato jih ni priporočljivo uporabljati za nastavitev. V notranjosti telesa je kovinska polobla, ki se lahko v vročem okolju prilepi na stene ventila. V tako napol odprtem stanju ventil ne bo mogel več normalno delovati.
Kateri pas je boljši
V Leningradskem sistemu so možne naslednje možnosti za priključitev radiatorja na cevovod:
- Diagonala. Hladilna tekočina se dovaja v zgornjo točko akumulatorja, nato pa, ko gre skozi notranje kanale, izstopi iz spodnje. Prednosti – bolj enakomerno segrevanje in visok izkoristek, slabosti – možna sedimentacija blata v enem od kotov in potreba po izpiranju.
- Spodnji (sedlo). V tem primeru se zgornji del radiatorja manj segreje, vendar notranji kolektor ostane čist zaradi stalnega pretoka hladilne tekočine. Učinkovitost spodnje povezave je nekoliko manjša od učinkovitosti diagonalne.
- Bočna. Ta možnost je najbolj logična, če je baterija blizu dvižnega voda. Toda ogrevanje bo neenakomerno, temperatura je najvišja v bližini točke oskrbe.
- Vrh. Priključitev na avtocesto na ta način se izvaja redko, saj običajna standardna baterija ne bo delovala. Potrebno je narediti nekaj sprememb v zasnovi radiatorja, in sicer v zgornjem razdelilniku namestiti čep.
Zaključek nakazuje sam: v Leningradskem sistemu je zaželeno povezati radiatorje vzporedno, z diagonalno ali nižjo oblogo. To bo zagotovilo enakomernejše ogrevanje krogotoka brez nepotrebne obremenitve kotla.
Kako lahko regulirate temperaturo v Leningradu
Ustvarjanje najugodnejših pogojev v prostoru omogoča prilagajanje baterij. Na primer, otroška soba potrebuje več toplote kot kuhinja ali dnevna soba. temperatura. Ali je mogoče narediti nekaj podobnega v enocevnem sistemu?
1. metoda
Leningradko je povsem mogoče urediti. Da bi to naredili, je v obvod, ki poteka pod baterijami, vgrajen igelni ventil. Zasnovan je za gladko regulacijo pretoka hladilne tekočine. Z vrtenjem ventila lahko povečate ali zmanjšate njegov prehod skozi baterijo.
Ko je pipa odprta, bo voda tekla po poti najmanjšega upora, to je po obvodu. V skladu s tem se bo radiator manj segreval. In obratno, ko je pipa zaprta, bo pretok hladilne tekočine skozi baterijo največji.
Metoda 2
Obstaja še ena možnost za uravnavanje temperature v prostorih, vendar na žalost ne daje 100% garancije. Za povečanje prenosa toplote zadnjih radiatorjev so nanje pritrjeni dodatni odseki. Poleg tega se lahko temperatura hladilne tekočine celo nekoliko zmanjša. Toda včasih je izgradnja baterije edini možni način, ki vam omogoča, da popravite situacijo brez temeljnih sprememb v celotnem ogrevalnem sistemu.
3. metoda
V primerih, ko je dolžina veje zelo velika, jo lahko razdelimo na 2 ločena enocevna kroga. To bi moralo voditi do izravnave temperatur na prvem in zadnjem radiatorju v smeri hladilne tekočine.
Kljub preprostosti te rešitve obstaja več pasti. Če so cevi priključene na napačnem mestu, bo ena od linij ogrevala neučinkovito ali pa sploh ne bo delovala.
Hranilnik toplote ali hranilnik toplote
Namestitev hranilnika toplote bo pripomogla k razbremenitvi dela kotla in zgladila konice porabe energije. Njegova uporaba je še posebej učinkovita v ogrevalnih sistemih s kotli na trda goriva, kjer morate v kurišče ročno vlagati drva ali premog. Po zgorevanju goriva ostane toplota v sistemu še dolgo časa, kar omogoča zmanjšanje števila kurišč.
Vmesni rezervoar je rezervoar, napolnjen s hladilno tekočino. Vanj se lahko vgradi 1-3 tuljave ali dodaten rezervoar. Akumulator toplote je priključen na režo v ogrevalnem sistemu vzporedno s kotlom.
Pri segrevanju hladilna tekočina, ki kroži v rezervoarju, prenese energijo v hladnejši medij, ki nato vstopi v kotel v toplejši obliki. S tako predhodno pripravo hladilne tekočine oprema ne deluje z največjo močjo, obraba je veliko manjša. Bolj izpopolnjeni modeli lahko uporabljajo energijo iz alternativnih virov, kot so sončne celice, pa tudi dodatni plinski ali električni kotel. Pri moči je možno v sistem vključiti ne samo ogrevanje, ampak tudi oskrbo s toplo vodo, talno ogrevanje itd.
zahteve za namestitev ogrevanja
Pri urejanju Leningradke z lastnimi rokami morate upoštevati pravila:
- Kotel, ki deluje na vnetljivo ali eksplozivno gorivo, je nameščen v posebnem prostoru z ločenim izhodom in oknom na ulico. Zahteve za kotlovnico so opisane v navodilih MDS 41.2-2000 in gradbenih predpisih.
- Pred začetkom namestitve ogrevalnega sistema je izračun moči in razvoj projekta v skladu s SP 60.13330.2016.
- Cevovod mora imeti minimalno število zavojev in zavojev. Priporočljivo je tudi zmanjšati uporabo pip, fitingov, zožitev cevi, ki povečujejo hidravlične izgube.
- Naklon eyelinerja je 5-10 mm na 1 meter, razen za odseke do 50 cm, kjer ni predviden.
Naprava ogrevalnega sistema Leningradka: namestitev naredi sam
Pred začetkom del je treba opraviti omete, namestiti okenske bloke in okenske police. V temelju in stenah so pripravljene luknje, utori in niše za polaganje cevovodov. Vgrajeni deli so pritrjeni na gradbene konstrukcije.
markup
Točke pritrditve cevi so označene ob upoštevanju konstrukcijskih naklonov. Največja razdalja med pritrdilnimi elementi je odvisna od materiala in nazivnega premera. Za jeklo Æ25 mm – 3,5 m, Æ32mm – 4 m, Æ40 – 4,5 m.
Za kovinsko-polimerne cevi, ki so fleksibilne, je pomembna stabilna lega v prostoru. Največja razdalja pri horizontalnem polaganju je 1 m, pri horizontalnem polaganju pa 2,4 m za poljubne odseke.
Polaganje cevi
Cevi so pritrjene na razdalji 35-55 mm od površine gradbenih konstrukcij, dvižne cevi pa ne bližje kot 100-200 mm od okenske odprtine. Pritrdilni elementi polimernih cevi morajo biti drsni, da se izključijo temperaturne deformacije. Nameščeni so na mestih zavojev in vej. Razdelilni razdelilniki ter zaporni in regulacijski ventili morajo biti nameščeni na ločenih fiksnih napeljavah, tako da med delovanjem ne pride do prenosa sil na cevovod.
Povezave so narejene:
- jeklene cevi – z varjenjem, na navojih, na stiskalnih povezavah, na maticah in prirobnicah;
- kovinski polimer in polietilen – s stiskanjem z matico;
- prehodi iz kovine v polimer – s pomočjo premičnih ameriških sklopk.
PE cevi lahko krivimo tako hladno kot vroče. V prvem primeru mora biti najmanjši radij upogiba vsaj 5 zunanjih premerov, v drugem pa najmanj 2,5.
Cevovodi so pritrjeni s sponkami, nosilci itd. Mehanske poškodbe cevi s pritrdilnimi elementi niso dovoljene.
Montaža radiatorjev
Za zagotovitev pravilnega delovanja ogrevanja je priporočljivo, da se naprave nahajajo:
- ne manj kot na višini 60 mm od tal;
- 50 mm od okenske police;
- 25 mm od površine stene.
Radiatorji morajo biti nameščeni strogo vodoravno. Pritrjeni so z nosilci, kavlji, letvami ali stojali na podlagi:
- za lahke konstrukcije – za 8 odsekov 2 na vrhu, 1 na dnu in dodatno 2 na vsakih 5-6 odsekov;
- za lito železo – 1 kavelj na 1 m2 ogrevalne površine, vendar ne manj kot 3 na radiator.
- podstavki – 2 za 10 delov, 3 za več.
Pritrdilni elementi morajo ustrezati obremenitvam in tehničnim standardom. Montaža se izvede z uporabo moznikov. Luknje v opečnih stenah so zatesnjene s cementno malto, leseni čepi niso dovoljeni.
Testi
Po končani montaži ogrevalnega sistema se izvede tlačni preizkus. To je v tem, da se tlak dvigne za 25-80% nad delovnim s pomočjo posebnih naprav.
Za testiranje se uporabljata 2 tehnologiji stiskanja:
- hidravlični;
- zrak.
V prvem primeru se sistem napolni z vodo in vzdržuje 3 ure, pri čemer sta prvi 2 uri pod delovnim tlakom, zadnja tretjina pa s presežkom 30%. Zaznana puščanja se odpravijo na kraju samem.
Med preskušanjem zračnega tlaka se zrak črpa v cevovod, sistemske napake pa se določijo s spremembami odčitkov manometra. Tlak ne sme presegati standarda za več kot 40-50%.
Tlaka ne smemo dvigovati takoj, ampak postopoma. Vsa vozlišča in pritrditve morajo biti zasnovani za to obremenitev.
Da bo kotel deloval dlje: nasveti strokovnjakov
Nekatera preprosta pravila bodo pomagala podaljšati življenjsko dobo ogrevalne opreme.
Zagotoviti je treba:
- zmehčano hladilno sredstvo brez kisika, tudi samo kuhana voda;
- postaja za mehčanje vode ali polifosfatni filter;
- poševni filter na povratku, nameščen v vodoravnem položaju, tako da ga je mogoče zasukati, da odstranite zrak iz ekspanzijske posode;
- skladnost s premerom dovoda plina, ki ga priporoča proizvajalec kotla;
- ozemljitev v kotlovnici, stabilizator napetosti, da bi se izognili uničujočim učinkom blodečih tokov.
Zaključek
Ogrevalni sistem Leningradka v zasebni hiši je absolutna delovna možnost. Je ekonomičen, enostaven za namestitev in ne zahteva dragega vzdrževanja. Njegova glavna pomanjkljivost je neenakomerno segrevanje vzdolž linije polaganja. Zgladi se lahko z vzporedno namestitvijo radiatorjev, prekinitvijo splošnega tokokroga na kratke in dodajanjem dodatnega števila odsekov najhladnejšim baterijam.
